Neurofeedback
Zdravljenje bipolarne motnje
Zboleti za bipolarno motnjo ne pomeni, da ste zlomljeni, ampak da ste tako močni in pogumni, da se zmorete boriti s svojimi mislimi čisto vsaki dan. naredite korak naprej in končajte to bitko.
Kaj je bipolarna motnja?
Bipolarna motnja, včasih znana kot manično-depresivna motnja je možganska motnja, za katero se domneva, da jo povzroči kombinacija sprememb v delovanju možganov, genetike (motnja je ena izmed najbolj dednih med vsemi duševnimi motnjami) in okoljskih dejavnikov. Raziskave kažejo, da genetika predstavlja približno 75 odstotkov vzrokov za bipolarno motnjo tipa 1. Pri drugih bipolarnih podtipih variacije okolja morda igrajo večjo vlogo, a to še ni razjasnjeno. Podedovana nagnjenost pomeni zgolj večjo dovzetnost za razvoj motnje, da pa se motnja razvije so potrebni še drugi dejavniki, ki aktivirajo bipolarne gene in sprožijo motnjo. Največkrat domnevan sprožilec je stres, lahko pa so vpleteni tudi drugi biološki dejavniki (npr. virusi). Družinske študije kažejo 8-18 krat večje tveganje za razpoloženjsko motnjo pri potomcih oseb z bipolarno motnjo. Pri enem staršu z bipolarno motnjo je verjetnost, da bo ta izražena tudi pri potomcih 25 odstotna, pri potomcih obeh staršev z bipolarno motnjo razpoloženja pa je verjetnost 50-75 odstotna.
Stresorji so lahko:
- biološki: zloraba različnih psihoaktivnih substanc (dolgoročno destabilizirajo ravnotežje kemičnih prenašalcev v možganih in s tem pospešijo razvoj depresije ali manije), huda telesna bolezen, zastrupitve ali deprivacija spanja;
- psihološki: izguba bližnjega, velike čustvene obremenitve ali zavrnitve s strani vrstnikov;
- socialni: menjava okolja, nova služba ali šola, druge nove obremenitve.
Tehnologija, ki nam je na voljo po zaslugi NASE se v tujini uspešno uporablja že več desetletij. Od leta 2014 vam je na voljo tudi pri nas. Prepričajte se o njeni učinkovitosti in spremenite zakoreninjene možganske vzorce na popolnoma naraven način.
Kaj je bipolarna motnja?
Danes je splošno sprejeto, da bipolarna motnja predstavlja spekter, ki vključuje več tipov motnje. Najobičajnejša ali klasična oblika je bipolarna motnja 1, za katero so značilne epizode manije in depresije. Bipolarna motnja 2 pomeni blažje epizode manije-hipomanije, ki se izmenjuje z depresijo. Pri nekaterih posameznikih je bolezen hitrokrožne oblike (rapid cycling), kar pomeni nastop štirih ali več epizod v zadnjih 12 mesecih. Te epizode manije in depresije so med seboj pogosto ločene z vmesnimi obdobji normalnega razpoloženja. Ponovitev manične ali depresivne epizode imenujemo relaps.
Znaki in simptomi manije so:
- povečana energičnost in dejavnost ter nemir,
- zmanjšana potreba po spanju,
- prekomerno vzneseno in dobro, evforično razpoloženje,
- skrajna razdražljivost,
- elo pospešene misli in govor, preskakovanje iz ene misli na drugo
- raztresenost, težave s koncentracijo,
- nestvarna prepričanja o lastnih sposobnostih in močeh,
- slaba presoja,
- nakupovalna mrzlica,
- dlje časa trajajoče obdobje z vedenjem, drugačnim od običajnega,
- povečana potreba po spolnosti,
- zloraba drog, zlasti kokaina, alkohola, uspaval,
- izzivalno, vsiljivo ali napadalno vedenje in zanikanje, da je karkoli narobe.
Diagnozo manične epizode se postavi, kadar se tako razpoloženje s tremi ali več drugimi simptomi pojavlja najmanj teden dni skoraj vsak dan večino dneva. V primeru razdražljivega razpoloženja, morajo biti prisotni še štirje dodatni simptomi.
Znaki in simptomi depresije so:
- stalno žalostno in tesnobno razpoloženje,
- občutek praznine,
- občutek brezupa in pesimizem,
- občutki krivde, nevrednosti ali nebogljenosti,
- dejavnosti, ki so bile posamezniku prej v užitek, ga ne zanimajo več oziroma mu niso več v zadovoljstvo,
- malo energije, občutek utrujenosti ali upočasnjenosti,
- težave s koncentracijo,
- težave s spominom.
Diagnoza depresije se postavi, kadar pet ali več naštetih simptomov traja večino dneva skoraj vsak dan v obdobju najmanj dveh tednov.
Bipolarna motnja in qeeg
Bipolarna motnja se pogosto kaže v zvišani možganski aktivnosti čez cerebralni korteks. Klinična slika kaže hiperaktivacijo (v manični fazi) v frontalnem, parietalnem, temporalnem in limbičnem predelu. Najpomembnejši prenašalci v možganih, ki so povezani z motnjo so dopamin, serotonin in noradrenalin. Biološka osnova bipolarne motnje je v nestabilnosti dopaminskega sistema in posledica je porušenje serotoninskega in noradrenalinskega sistema..
Neurofeedback in bipolarna motnja
Bipolarna motnja je pogosto napačno diagnosticirana – zamenjana je z depresijo ali z ADD/ADHD, saj so nekateri simptomi zelo podobni. Prepoznavanje razlik med simptomi je zato ključnega pomena za zdravljenje, saj npr. če nekdo, ki ima bipolarno motnjo jemlje napačna zdravila, kot je stimulans za ADHD, se lahko simptomi še drastično poslabšajo.
Zato je pomembno, da najprej ¨pogledamo¨ v možgane – če ne vidimo, kako naj potem vemo kaj zdravimo.
- posamezniku lažje razumeti, zakaj je prišlo do motnje oz. kje so nepravilnosti v možganskem delovanju;
- znižati stopnjo emocionalne bolečine klientu s tem, da mu pokažemo, da je vzrok simptomov in njegovega vedenja biološko pogojen in ne gre za namišljenost;
- identifikaciji podobnih problemov in motenj – nekatere raziskave so pokazale, da ima približno 50 odstotkov ljudi z bipolarno motnjo tudi motnjo ADD/ADHD;
- spremljati napredek zdravljenja.
Zdravila za zdravljenje bipolarne motnje so precej problematična zaradi stranskih učinkov, možnosti komplikacij in posledic jemanja na dolgi rok. Včasih se celo zgodi, da osebe z bipolarno motnjo jemljejo več različnih zdravil, ki bolj zdravijo simptome stranskih učinkov, kot pa samo motnjo. Jemanje na dolgi rok pa ima lahko zelo negativne posledice – sčasoma se pri večini razvije toleranca na zdravila, ki zahteva samo še višjo dozo zdravil in s tem še poveča riziko za razvoj stranskih učinkov.
Včasih pa se razvije toleranca tudi do te mere, da zdravila sploh več ne učinkujejo. Zdravila vplivajo na možgane in na centralni živčni sistem ter izboljšujejo razpoloženje, energijo, spanje in koncentracijo. Na žalost, se možgani sčasoma navadijo na funkcioniranje z zdravili, da lahko regulirajo ta stanja, zgubijo pa sposobnost, da bi se tega naučili sami. Možganski trening z neurofeedbackom uči možgane novih, »zdravih« vzorcev.
Naročite se na brezplačno predstavitev
Skupaj bomo pogledali kako vam neurofeedback lahko pomaga in vam predstavili individualni plan treningov