Zdi se, kot da se med ljudmi pojavlja vedno več tesnobnosti in depresivnih stanj, čeprav se moramo zavedati, da ni vsako depresiji podobno stanje resnično depresija in vsaka skrb anksiozna motnja. Izraz ¨depresiven sem¨ postaja vse pogostejši, ljudje pa želijo s tem opisom povedati, da so nerazpoloženi, razdražljivi in brez pravega veselja do življenja. Teh stanj torej ne ocenjujemo kot bolezenskih, kajti prava, klinično ugotovljena depresija ostaja še vedno ena najhujših duševnih motenj, zaradi katere ljudje hudo trpijo.
Depresija in anksiozne motnje spadajo med duševne motnje, ki so v današnjem času zelo pogoste in med drugim prizadenejo vedno več mladih ljudi. Zaradi njih je lahko kakovost življenja zelo osiromašena, saj posežejo tako na človekovo doživljanje samega sebe kot na raven medosebnih odnosov. Posamezniki, ki se soočajo s tovrstnimi težavami, se velikokrat ob tem počutijo osamljene, nemočne in nerazumljene, bojijo se družbene stigme.
Kako stroka definira depresijo in anksioznost
- depresivno razpoloženje, ki se pojavlja skoraj vsak dan ali večji del dneva,
- pomembno zmanjšan občutek zadovoljstva in zanimanja za okolico,
- izguba teka, lahko tudi povečan tek,
- nespečnost ali pretirana želja po spanju,
- telesni nemir ali pa telesna upočasnjenost,
- občutek utrujenosti in izguba energije,
- občutki brezvrednosti ali hude krivde,
- težave s koncentracijo, zmanjšana usmerjena pozornost mišljenja in vse večja neodločenost že ob manjših odločitvah ali dejavnostih,
- ob najhujših oblikah depresije se lahko pojavijo tudi samomorilne ideje ali razmišljanje o smrti.
Anksioznost je spremljevalec depresivne motnje. Gre za občutek, ki je podoben strahu. Ta je vedno vezan na konkretno situacijo, ki človeka ogroža. Človek prepoznava povezavo med ogrožajočo situacijo in svojim odzivom. Anksiozen človek svoje tesnobe ne more vezati na konkreten dogodek, ker gre za odraz njegovega intrapsihičnega dogajanja, zato je zato ta oblika tesnobe bistveno bolj nevzdržna in neznosna za ljudi s temi simptomi.
Danes vemo, da se depresivna motnja pogosto prične z anksioznostjo, ki se kar najpogosteje kaže kot občutek tiščanja za prsnico ali okoli srca, kar povzroča ljudem strah, da se pri njih razvija srčni infarkt. Anksiozni ljudje pogosto opisujejo tiščanje v predelu grla in požiralnika (cmok v grlu), naraščajoč občutek strahu in skrb, da ne bodo več obvladali svojega ravnanja, nespečnost in pogosto še cela vrsta nespecifičnih telesnih simptomov, ki nimajo organskega ozadja.
Biološki aspekt depresije in anksioznosti
Če govorim kot psiholog, mislim, da ne smem zanemarjati in minimizirati bioloških vidikov motenj v duševnem razvoju. Naše usposabljanje je sicer predvsem na področju intervencije in ne pri neposrednem spreminjanju delovanja možganov, ampak kot neurofeedback terapevtko me še toliko bolj zanima ravno področje možganov. Obstajajo znanstveni dokazi o močnih bioloških predispozicijah za razvoj depresivne ali anksiozne motnje.
Pri depresijah, ki so del bipolarne motnje (včasih smo temu rekli manična depresivna psihoza), gre vzroke za nastanek bolezenskega stanja iskati predvsem v biološkem ozadju, ki zadeva določene spremembe v delovanju možganov. Določeni dogodki v okolici so lahko le sprožilec bolezenskega dogajanja, najpogosteje pa te hude depresivne motnje nastajajo brez pravega zunanjega vzroka. Anksiozne motnje ali mešane anksiozno-depresivne motnje pa imajo psihološko ozadje, kar pomeni, da gre za zaplet in kombinacijo osebnostnih značilnosti posameznika in okolja, v katerem ta človek živi in je odraščal.
Kaj se dogaja v možganih?
Znanstveniki so dokazali, da je depresija povezana z aktivacijo razlike med levim in desnim prefrontalnim korteksom.
Da obstaja frontalna asimetrija, z več alfa možganskega valovanja v levem čelnem režnju, kar pomeni, da je ta možganski predel manj aktiven. Iz tega lahko predvidevamo, da bodo takšni posamezniki bolj v stiku z negativnimi čustvi. S študijami so celo dokazali, da imajo dojenčki depresivnih mater, zmanjšano aktivnost leve hemisfere.
Frontalna asimetrija torej predvideva neko večjo ranljivost za osebo, da se bodo negativni življenjski dogodki skozi daljše časovno obdobje razvili v depresijo. Ne bodo pa vse osebe z alfa asimetrijo depresivne, hkrati pa lahko nekdo kljub simetričnim možganskim hemisferam doživi takšne negativne življenjske dogodke, ki ga privedejo do depresije
Neurofeedback terapija pri zdravljenju depresije in anksioznosti
Vaše možganske celice lahko postanejo preveč aktivne, ko ste zaskrbljeni ali pod stresom. Toda vaši možgani se lahko naučijo kako se umiriti, če bi prejeli informacije o tem, kako pretirano aktivni so (tako kot lahko ocenite, kako hitro vam utripa srce, če imate napravo, ki meri vaš srčni utrip). Električno aktivnost možganov lahko merimo s senzorji, ki jih namestimo na glavo, neurofeedback metoda pa nam pomaga, da izboljšamo vzorce možganskih valov s pomočjo računalniške tehnologije. Informacije se uporabniku preusmerjajo v realnem času v obliki video igric in zvokov.
Neurofefeedback pomaga optimizirati možganske vzorce, hkrati pa krepi povezave med nevroni in omrežji. Pomaga tudi izboljšati parasimpatičen živčni sistem, hkrati pa umiri krvni tlak in srčni utrip. Po 20-60 seansah neurofeedbacka se pri mnogih klientih znatno zmanjšajo simptomi depresije in anksioznosti.
Veliko znanstvenih študij v zadnjih 30 letih je zagotovilo dokaze o učinkovitosti neurofeedbacka kot načina zdravljenja depresije in anksioznosti. Študije so prav tako pokazale, da je človekovo razpoloženje pozitivno, če je levo čelno področje možganov bolj aktivno kot desno. Tako se je v neurofeedbacku razvil protokol, ki se osredotoča na dvig možganske aktivnosti v levi hemisferi, s tem pa se stanje depresivnih klientov občutno izboljša.
Farmakološko zdravljenje depresije in anksioznosti
Na področju zdravljenja depresije in anksioznosti se je v zadnjih letih močno spremenil pogled na to, kdaj začeti z zdravljenjem. Pred dvajsetimi leti so z zdravili zdravili samo bolnike s hujšimi oblikami depresije in z bolj izraženimi simptomi. Če so bili simptomi blažji, je bil prvi izbor psihoterapija. Zdravil niso predpisovali pogosto, saj so imela precej neželenih stranskih učinkov, ki so lahko poslabšala nekatere telesne bolezni. In prav zaradi napredka pri razvoju zdravil, se danes toliko bolj množično predpisujejo antidepresivi tudi pri blažjih oblikah depresije, saj imajo po poročanju precej manj stranskih učinkov.
Osnovna zdravila za zdravljenje depresije so antidepresivi, poleg njih pa so v rabi tudi nekatera druga zdravila, s katerimi zdravijo spremljajoče pojave depresije, denimo nespečnost, tesnobnost …Najpogosteje predpisani antidepresivi so:
Triciklični antidepresivi: to je prva in najstarejša skupina antidepresivov, vendar imajo razmeroma veliko neželenih učinkov (težave z vidom na blizu in vidom ponoči, zaprtje, zastajanje urina, suha usta, pospešen srčni utrip …), poleg tega so nevarna v primeru jemanja prevelikih odmerkov. Ta zdravila so še vedno na trgu, vendar jih zdravniki predpisujejo v znatno manjšem obsegu kot nekoč.
Zaviralci ponovnega prevzema serotonina (SSRI): ta skupina zdravil je prišla na trg v 90. letih prejšnjega stoletja. Skupina vsebuje več zdravil, ki zdaj predstavljajo prvo linijo zdravljenja. Kot pove že ime, povečajo količino nevrotransmiterjev v možganih, kar postopoma deluje na izboljšanje razpoloženja in omilitev znakov depresije. Ta skupina zdravil deluje na serotoninski sistem, njihov poznejši razvoj pa je potekal v smeri kombiniranja zdravil, ki delujejo na več sistemov. Izkazalo se je namreč, da so v nastanek depresije vpleteni tudi drugi sistemi, noradrenergični in dopaminski. Razvoj je prinesel zdravila, ki kombinirano sočasno delujejo na serotoninski in noradrenergični sistem ali pa na noradrenergični in dopaminski sistem.
Kombinirana zdravila večinoma niso prva izbira in jih zdravniki navadno predpišejo takrat, ko druga zdravila ne pokažejo učinka, depresijo pa spremljajo tudi bolečinski simptomi.
SSRIji so na kratek rok učinkoviti in pomagajo pacientom, da se ¨dobro počutijo¨, ne odpravijo pa vzroka problemov motnje-ali drugače povedano, ne odpravijo vzroka za možgansko neravnovesje. Lahko še celo bolj porušijo njegovo ravnovesje in napačne možganske vzorce še okrepijo, kar vodi v začaran krog ujetosti v bolezen.
Obstaja več različnih tipov anksioznosti in depresije, ki imajo vzrok v različnih motnjah možganskega delovanja in ki nam dajejo odgovore na vprašanja, zakaj določena zdravljenja ne ustrezajo vsakemu, ki trpi za to motnjo.
Zgodba uporabnika neurofeedback metode
»Pred dvema letoma sem vstopil skozi vrata pisarne neurofeedback terapevta. Preživel sem travmo z depresijo in tesnobo in upal, da bo alternativni način terapije neurofeedback omilil moje simptome. Poleg omenjenih težav sem imel še težave s koncentracijo, težave pri odločanju in zelo selektiven spomin.
Neurofeedback ni bil moj prvi poskus k izboljšanju mojega duševnega zdravja. Preskusil sem akupunkturo, homeopatijo, hipnoterapijo, bioenergijo, spremenil prehrano, meditiral itd…Nekateri načini so imeli večji učinek kot drugi in vsi so mi do neke mere tudi pomagali. Še vedno pa mi je pomagalo samo toliko, da sem lahko malo lažje obvladoval simptome, težave pa so ostale. Ker sem že pošteno preučil vse ¨popularne¨ metode, sem bil prisiljen poiskati eno manj pogosto.
»Neurofeedback mi je spremenil življenje«
Neurofeedback, znan kot eeg biofeedback je ustrezal temu opisu. Gre za proces, s katerim terapevt želi optimizirati možganske valove. To storijo tako, da v računalniku spremljajo možgansko aktivnost, nato pa te informacije prenesejo klientu v obliki animacije na monitorju. Ta jih z lastno možgansko aktivnostjo premika in s tem na nek način ¨popravlja¨
možgane. Ker sem slišal za širok spekter uporabe te metode sem se odločil poskusiti. Moje izkušnje s psihotropnimi zdravili so pokazale težave, saj so nenadoma prenehale delovati, ko sem našel zamenjavo, pa sem imel močne stranske učinke. Neurofeedback je bila zame odlična izkušnja od začetka do konca. Končno imam spet občutek nadzora nad svojimi čustvi, moje reakcije so zdaj brez tiste prebadajoče tesnobe. Zame je to nov zagon življenja. Neurofeedback je odpravil obliko depresije, za katero sploh nisem vedel, da ima tako negativen učinek name. Prav tako sem pridobil jasnost pri svojem razmišljanju in organizaciji, kognitivno funkcioniranje je na precej višjem nivoj«¨.
“Biti depresiven ali anksiozen ne pomeni da si zlomljen, ampak, da si tako močen da se zmoreš boriti s svojimi mislimi čisto vsak dan”.
