Nekaj simptomov pa je skupno vsem:
Zmanjšana koncentracija in pozornost za običajna, vsakodnevna opravila. Ljudje z ADD / ADHD imajo probleme s koncentracijo pri dolgočasnih opravilih zato potrebujejo stimulacijo ali vznemirjenje, da jih ohranja zbrane. Večina ljudi z ADD lahko ohranja pozornost zelo dobro pri stvareh ki so nove, inovativne, zanimive, visoko stimulativne ali zastrašujoče.
Občutljivost na moteče dejavnike iz okolja: bolj so občutljivi na zvok, vonj, različne okuse, celo na oblačila, ki jih nosijo. Tukaj je ključna vloga prefrontalnega korteksa – ki s pomočjo inhibitatornih kanalov pošilja signale v druge dele možganov, da jih umirijo. Te signale pošilja v talamus (ki predeluje informacije) in parietalni del možganov (naš senzorni korteks), da ne postanemo preveč občutljivi na okolje. Kadar pa je prefrontalni korteks premalo aktiven, sta talamus in parietalni del preveč »bombardirana« z informacijami iz okolja. Prefrontalni korteks tudi pošilja signale v možganske emocionalne centre. Kadar ta input ni dovolj močen, ljudi začnejo motiti njihove notranje misli in čustva.
Dezorganizacija: Večina ljudi z ADD ima težave z organizacijo časa in prostora. Imajo tendenco zamujati in težave z dokončanjem obveznosti v določenem roku. Večino stvari opravijo v zadnjem trenutku ali še kasneje. Imajo tudi težave z ohranjanjem čistosti prostorov, predvsem njihove sobe, pisalne mize, omare.
Odlaganje opravil in obveznosti do zadnjega trenutka. Stvari niso opravljene dokler ni dosežena zadnja meja.
Slaba samokontrola.Večina ljudi z ADD ima težave s presojanjem in impulzivnostjo. Običajno naredijo stvari in izrečejo besede brez premišljevanja. Imajo tudi probleme z učenjem iz lastnih napak. (Prefrontalni korteks je »naš planer«, povezan s planiranjem, kontrolo impulzov in sprejemanju odločitev. PFC nam pomaga, da razmislimo stvari, preden jih izrečemo, pomaga nam izbrati med različnimi možnostmi, pomaga pri reševanju problemov, predvideti situacije, učenje iz izkušenj in lastnih napak…)
ADD je resničen, lahko ga vidimo v možganih. Na podlagi raziskav tisoče klientov z ADD motnjo sedaj vemo, na katerih možganskih predelih se kaj dogaja in tako smo dobili odgovore, zakaj takšen negativen vpliv na učenje, vedenje in čustvovanje.
Obstaja več podtipov add in poznavanje je ključnega pomena za pravilno zdravljenje
Podrobneje o podtipih
Zmanjšana pozornost in koncentracija, občutljivost na zunanje dejavnike, neorganiziranost, hiperaktivnost, nemirnost in impulzivnost, težava s poslušanjem, ko drugi govorijo, delajo površne napake – niso pozorni na detajle, pozabljivost, težko počakajo, da pridejo na vrsto, zganjajo hrup, preveč govorijo, motijo druge.
Klasičen tip add (ADHD) običajno prepoznamo že zelo zgodaj v življenju. Že pri dojenčkih se pojavljajo problemi s kolikami, precej jočejo, so nemirni. Ta nemir se nadaljuje tudi v otroštvo, pridruži se še hiperaktivnost, impulzivnost, pretirano govorjenje, zganjanje hrupa…Njihova hiperaktivnost in konfliktno obnašanje vsepovsod pritegnejo pozornost. Ta add lahko imenujemo tudi ADHD, saj je ključna komponenta ravno hiperaktivnost. Starši teh otrok so pogosto utrujeni, izčrpani in celo osramočeni zaradi neobvladljivosti svojih otrok. Pogosteje vidimo ta tip pri fantih, kot pri deklicah.
Brain map pri tem tipu pokaže povišano počasno možgansko valovanje med koncentracijo v prefrontalnem predelu in bazalnih ganglijih. Ravno bazalni gangliji so strukture globoko v možganih, ki so zadolžene za produkcijo dopamina.
zmanjšana pozornost in koncentracija, neorganiziranost, dnevna zasanjanost, težko poslušajo, ko drugi govorijo, nagnjenost k izgubljanju stvari, delajo pogoste napake, nepozornost na detajle, pozabljivost, se pritožujejo, da jim je dolgčas, pogosto nemotivirani in apatični…brez hiperaktivnosti.
Gre za drug najpogostejši podtip add. Otroci, ki trpijo za tem podtipom so običajno tihi, introvertirani in pogosto zasanjani. Lahko bi rekli, da so nemotivirani – celo počasni in leni. Nepozornostni add je pogosto spregledan, saj imajo ti otroci manj vedenjskih težav in ne pritegnejo nase toliko pozornosti, kot klasični add otroci. Nepozornostni add je najboljši primer za kaj ne moremo teh motenj v splošnem poimenovati adhd. Če bi iskali samo komponento hiperaktivnosti, bi bili ti otroci še večkrat spregledani.
Brain map pri tem tipu pokaže povišano počasno možgansko valovanje med koncentracijo v prefrontalnem predelu in bazalnih ganglijih.
zmanjšana pozornost in koncentracija, težave z usmerjeno pozornostjo, »obtičanje« v negativnih mislih ali dejanjih, obsesivnost, pretirana zaskrbljenost, nefleksibilnost, pogosto opozicionalno vedenje, vedno vztrajajo pri svojem in ne poslušajo ostalih, stvari morajo biti narejene po točno določenem vrstnem redu. Hiperaktivnost je lahko prisotna, ali pa tudi ne.
Če se želimo fokusirati je pomembno, da lahko pravilno in dovolj dolgo usmerjamo pozornost. Za razliko od ostalih podtipov tukaj ne gre za problem, da se otroci ne bi mogli fokusirati, problem je da se preveč fokusirajo na eno stvar, so hiperfokusirani in težko usmerjajo pozornost iz ene stvari k drugi. Ti otroci so nagnjeni k temu, da »obtičijo« v nekih negativnih mislih in vedenju. Ta tip pogosto najdemo pri otrocih, katerih starši, so uživali psihoaktivne substance ali pri otrocih alkoholikov.
Brain map tega podtipa pokaže povišano aktivnost v stanju relaksacije, kot pri koncentraciji v predelu cingulate gyrus, ter zmanjšano aktivnost v prefrontalnem korteksu, bazalnih ganglijih in cerebellumu.
zmanjšana pozornost in koncentracija, hitro ga nekaj zmoti, neorganiziranost, kronična žalost in negativizem, brez energije, nagnjenja k socialni izolaciji, pogosta občutja brezupnosti in zaskrbljenosti, občutja slabe vesti, krivde, izguba interesa za stvari, težave s spanjem (preveč ali premalo), kronično pomanjkanje samozavesti. Hiperaktivnost je lahko prisotna, ali pa tudi ne.
Brain map običajno pokaže povišano aktivnost v limbičnem predelu, med počitkom in koncentracijo. V limbičnem predelu se generirajo čustva, kontrolira se kako smo srečni ali nesrečni. Depresija je tesno povezana z limbičnim predelom. Zmanjšana je aktivnost v prefrontalnem predelu, v cerebellumu in bazalnih ganglijih.
Nezdravljen adhd v otroštvu močno zvišuje možnosti za razvoj psihične motnje v najstniški ali odrasli dobi.
Napredek po neurofeedback terapijah
