Motnjo ADHD naša družba sprejema kot motečo; v drugi kulturi bi bil lahko tak posameznik izjemen.
Zadnje čase se vse več govori o hiperaktivnosti. Nekateri menijo, da starši s hiperaktivnostjo zgolj opravičujejo slabše šolske dosežke ali neprimerno vedenje otroka. Drugi so prepričani, da preveč otrok dobi to diagnozo in da zdravniki prehitro predpišejo zdravila za nadzorovanje vedenja.
Tempo življenja v današnjih časih in s tem povezan čedalje pogostejši stres naših otrok, je pripeljal do navidez neizogibnih problemov: vedno več otrok je pod pritiskom, ta velikokrat vodi v stisko in naprej v različne oblike psihičnih in duševnih bolezni. Ravno tako smo ljudje pod vplivom zahodne medicine, katere zdravljenje največkrat temelji na zdravilih, ki so plod farmacevtskega razvoja, posvojili idejo o zdravilu (kot kemični substanci) za vsako bolezen, tako fizično kot tudi psihološko. Temu primerno se vedejo tudi zdravniki, ki postavijo diagnozo in predpišejo zdravila že samo na podlagi pogovora…ali pa dodajo še nekaj psiholoških testov.
Mnenja o hiperaktivnih otrocih so v javnosti zelo deljena. Nekateri menijo, da gre le za izmišljotino, saj so današnji otroci, ki imajo vsega preveč, preprosto razvajeni. Spet drugi menijo, da če je njihov otrok že hiperaktiven, potem je najbolje, da mu strokovnjaki predpišejo ustrezna zdravila in težava bo rešena. Tukaj gre za iskanje hitrih in takojšnjih odrešitev, ki pa se žal največkrat izkažejo samo za pometanje težav pod preprogo.
ADHD/ADD
ADHD je ena najpogostejših nevro razvojnih motenj, ki prizadene približno 5 odstotkov šoloobveznih otrok in okoli 2,5 odstotka odraslih po vsem svetu. ADHD ima kratkoročno in dolgoročno pomemben vpliv na skoraj vse vidike posameznikovega fizičnega in duševnega zdravja. Hkrati pa pomeni tudi veliko ekonomsko breme za paciente, družino in širšo družbo. Trenutno je za zdravljenje predlaganih več farmakoloških in nefarmakoloških možnosti, kot so kognitivno vedenjske intervencije, razne diete, še vedno pa žal prevladuje uporaba psihostimulansov.
Sindrom adhd pomeni, da ima otrok težave s pozornostjo in da je pretirano motorično dejaven. Takšni otroci se v šoli srečujejo s številnimi težavami. Pestijo jih kratkotrajna pozornost, motorični nemir in impulzivnost, vse to pa vpliva na učenje, vedenje ter čustveno in družbeno prilagajanje okolju. Učitelji poročajo, da takšni otroci naloge samo površno preletijo, da niso dovolj pozorni na podrobnosti, da se moteče vedejo, da ne dokončajo domačih nalog in da zaostajajo pri navezovanju stikov z vrstniki.
Med 30 in 80 odstotki adhd otrok bo imelo težave tudi v odrasli dobi, vendar pa se simptomi v odrasli dobi spremenijo. V odrasli dobi se impulzivnost pogosto zmanjša, motnje hiperaktivnosti in pa motnje pozornosti pa ostajajo. Razmerje med ženskami in moškimi z adhd pa se v odrasli dobi približno izenači.
Tisti, pri katerih se motnja v odraslosti nadaljuje, pogosteje razvijejo odvisnost. Tako ima četrtina ljudi, ki imajo v otroštvu adhd, v odrasli dobi težave z uživanjem psihoaktivnih snovi. 25¨% do 50% odvisnikov (droge, alkohol, tobak…) ima motnjo adhd/add.
Ljudje, ki imajo nezdravljen adhd, so pogosto impulzivni, iščejo hitre zadovoljitve, težje shajajo z neprijetnimi situacijami. Zaradi motenj pozornosti in hiperaktivnosti so tudi manj uspešni v šoli in kasneje v življenju. To morda vodi v to, da svojo simptomatiko, ki se dostikrat kaže z neuspešnostjo v depresivnosti in tesnobnosti, tolažijo s psihoaktivnimi snovmi,
