Bolezen odvisnosti opredeljujemo kot neprilagojeno obnašanje, povezano z uporabo dovoljenih (alkohol, tobak) ali nedovoljenih (trava, heroin, kokain …) drog, ki pripelje do znatnih poškodb organizma ali drugih osebnih težav, prepoznava pa se na podlagi treh (ali več) kriterijev, če se ti pojavijo kadarkoli v istem enoletnem obdobju. Glavni kriteriji, po katerih ocenjujemo bolezni odvisnosti, so:

• posameznik ima potrebo po znatno povečanih količinah droge, da bi dosegel zaželen učinek; ista količina droge ne zadostuje več;
• pojavijo se tipični znaki abstinenčne krize, ki se na zunaj lahko kažejo kot vročina, potenje, krči po telesu;
• drogo uživalec pogosto jemlje v večjih odmerkih ali daljši čas kot je prvotno načrtoval;
• prisotna je trajna težnja ali neuspešno prizadevanje po zmanjšanju ali kontroliranem jemanju droge;
• največji del časa se porabi za dejavnosti, povezane s priskrbo droge, njeno uporabo ali okrevanjem od njenih učinkov;
• zaradi uživanja droge prihaja do prekinitve ali zmanjšanja pomembnih družbenih, poslovnih, šolskih ali rekreacijskih dejavnosti;
• čeprav uživalec ve, da ima trajne in ponavljajoče se duševne in telesne težave, ki jih je verjetno povzročilo ali poslabšalo uživanje droge, nadaljuje z njeno uporabo.

Tako kot pri drugih vrstah kroničnih obolenj tudi pri bolezni odvisnosti ne moremo govoriti o enem samem dejavniku, ki bi povzročil razvoj bolezni. Gre za medsebojen vpliv človekovih bioloških in psihičnih danosti, ki se prepletajo s socialnimi dejavniki ter učinki drog. Več dejavnikov tveganja je prisotnih, globlja je odvisnost. Odvisnost uničuje življenja in razdira družine. Ljudje odvisniki se pogosteje ločujejo, dosegajo nižje izobrazbe, v službah ne napredujejo, pri njih pa se pogosteje razvijejo različne psihične in fizične bolezni.

Ne-kemične ali vedenjske odvisnosti

Zasvojenost ne pomeni samo telesne odvisnosti od nekega kemičnega sredstva, ki deluje na zavest. Pomeni kompleksno vedenje zasvojenega človeka, ravnanje, o katerem on sam prav dobro ve, da je škodljivo, pa ga ponavlja in ga ne more opustiti, ker bi sicer doživel abstinenčno odtegnitveno reakcijo. Zasvojenost je bolezen, vendar te bolezni ne povzročajo kemična sredstva, s katerimi se zasvojeni omamljajo. Ta kemična sredstva povzročajo tudi telesno odvisnost, to pa pomeni, da se na poseben način vključijo v telesno presnovo in postanejo nujno potrebna. Vendar tudi po tem, ko zasvojeni neha jemati drogo in izzveni odtegnitvena reakcija, še ni ozdravljen.

Droge ne povzročajo zasvojenosti, ampak le eno od mogočih sredstev, s katerimi se zasvojeni lahko omamijo. Mogoče pa se je omamiti tudi brez drog. Omamijo nas lahko prenekateri postopki, rituali, psihični manevri ali pa snovi, ki same po sebi nimajo farmakološkega učinka na zavest. »Droga« lahko postanejo tudi naslednji postopki:

• basanje s hran ali zlorabljanje shujševalnih diet,
• razna spolna vedenja,
• nekreativno (heteronomo) delo,
• sanjarjenje ob podpori osladnih tv nadaljevank in plehke literature,
• igre na srečo,
• obsedenost s tveganjem – ekstremni alpinizem, nora vožnja, kleptomanija,
• obsedenost z verskimi in magijskimi rituali,
• obsedenost z določenim tipom škodljivih odnosov z ljudmi…